Umetnost hebrejske pisave
Hebrejska pisava izvira iz starodavne protokanaanske abecede, katere začetke zasledimo 1.500 let pr. n. št. Le-to zgodnjo abecedo so uporabljali Izraeliti in njihovi sosedje v poznem drugem in zgodnjem prvem tisočletju pr. n. št. V 8. stoletju pr. n. št. se je iz protokanaanske abecede izoblikovala aramejska pisava, ki je kmalu prešla v uporabo po celotnem Bližnjem vzhodu.
Judejci, ki so bili leta 586 pr. n. št. izgnani v Babilonijo, so tam sprejeli univerzalno bližnjevzhodno aramejsko pisavo. Ko so se vrnili v Judejo so jo obdržali, medtem ko so zgodnjo hebrejsko pisavo uporabljali le še Samaritanci (vendar pa se stara, »paleohebrejska« pisava še naprej pojavlja na starih Judejskih kovancih iz stoletij pred našim in našega štetja, kakor tudi v zapisih četveročrkja v nekaterih Mrtvomorskih rokopisih). Aramejska pisava, ki je v judovski tradiciji znana kot asirska pisava, je postala znana pod imenom »kvadratna hebrejska pisava«.
To je pisava znana iz Mrtvomorskih rokopisov, ki segajo v čas od sredine 2. st. pr. n. št. do zgodnjega 1. st. našega štetja. Od tistega časa do 10. stoletja zasledimo hebrejsko pisavo le poredkoma. Hebrejska pisava ostaja konservativna in celo v moderni dobi se je osnovna oblika črk bore malo spremenila. Kljub temu, da je v srednjem veku in v moderni judovski zgodovini moč zaslediti nekaj različic zapisovanja v posameznih judovskih skupnostih, lahko hebrejsko pisavo, od Mrtvomorskih rokopisov naprej ter vse do danes, brez težav bere vsak dandanašnji bralec.
Po ponovni oživitvi hebrejščine in razcvetu sionističnega gibanja v 19. in zgodnjem 20. stoletju ter poznejši ustanovitvi države Izrael, se je pojavila potreba po novih hebrejskih črkah in tipografiji. Sodobna hebrejska kaligrafija se prične v zgodnjem 20. stoletju, nedolgo po pojavu moderne latinične kaligrafije v Evropi.
Vsi razstavni eksponati vsebujejo hebrejske črke ali zapise, ki so namenjeni bodisi za verske bodisi za ceremonialne obrede doma ali v sinagogi. Zapisi niso le lepe dekoracije in umetnine, temveč služijo tudi kot zgodovinske priče. Na ogled so različni tipi pisave, ki so prišli izpod peres tako pisarjev kakor tudi običajnih ljudskih umetnikov. Vsak tip je karakterističen za Jude v določenih delih sveta.
Okrasje, ki ga opremljajo besedila, odraža, kakor vsa judovska obredna umetnost, vpliv umetnosti tiste države, v kateri je nastalo.
Črke so oblikovane in upodobljene z ozirom na podlago, na katero so bile zapisane. Le-to pojasni malenkostne razlike med njimi in črkami, ki so zapisane na papirju ali pergamentu.
Utrinki iz otvoritve
