Skrivno življenje cehov

V četrtek, 21. februarja 2013 je bila v Zgodovinskem arhivu Celje predstavljena nova znanstvena monografija dr. Aleksandra Žižka Skrivno življenje cehov, ki odstira na konkretnem raziskovalnem primeru ogromno belih lis. Zgodovini Celja, Maribora in Ptuja v času po zatonu bleščečih plemiških rodbin do obdobja, ko se po štajerskih mestih razpase nacionalizem, je bilo doslej posvečeno razmeroma zelo malo pozornosti. Na predstavitvi knjige je ob avtorju nov raziskovalni dosežek predstavil še dr. Boris Golec (ZRC SAZU).

Cehi Celja, Maribora in Ptuja med letoma 1732 in 1859

Časovno omejitev dela predstavljata dva osnovna pravna akta, ki sta v predmodernih štajerskih mestih in trgih regulirala obrt – leta 1732 uveljavljeni temeljni obrtni red cesarja Karla VI. in leta 1860 uveljavljeni obrtni zakon, ki je obrt rešil cehovskih spon.

Kakor večina drugih, bolj ali manj usodnih prelomnic in družbenih procesov, je tudi formiranje cehov slovenske dežele zajelo nekaj pozneje kot sosednje pokrajine, ki so tovrstna združenja dobivale že sto ali dvesto let poprej. Za najstarejši ceh na Slovenskem tako lahko štejemo ljubljanskega krznarskega, ki je bil ustanovljen leta 1370, kar je za naše pojme zelo zgodaj, v primerjavi z nekaterimi, ustanovljenimi v 12. in 13. st. pa s precejšnjo zamudo; vendarle so tudi cehi na Slovenskem v času svojega obstoja, ki se je – kasnejšemu nastanku primerno, zavlekel še precej v moderni čas, prešli vse razvojne faze. Njihov razvoj je šel od stopnje, ko so s svojo organiziranostjo in mobilizacijsko silo predstavljali (skupaj s cerkvenimi bratovščinami) nekakšno sidro ali element stabilnosti v razdrobljeni in konfuzni stvarnosti, do obdobja, ki ga obravnava knjiga, ko je bil ta čas že zelo oddaljen, cehi pa so včasih že predstavljali oviro mestnim ali deželnim oblastem, ki so skušale razvoj gospodarstva usmeriti po bližnjici, ki je cehovska pravila, zlasti pa miselnost cehovskih članov niso dopuščali.

Neposredna spodbuda za raziskovanje obrtne (cehovske) preteklosti treh štajerskih mest – Celja, Maribora in Ptuja in primerjavo med njimi je bila avtorjeva leta 1998 končana raziskava o celjskih cehih, ki je razkrila dotlej še precej neizkoriščen potencial arhivskega gradiva cehov v Zgodovinskem arhivu Celje. Po pregledu arhivskih pomagal sosednjih arhivov in razpoložljive literature se je pokazalo, da je v Pokrajinskem arhivu Maribor in Zgodovinskem arhivu na Ptuju na voljo dovolj arhivskega gradiva za primerjalni pregled vsaj večine cehov, ki so delovali med letoma 1732 in 1860. Zunaj primerjalne sheme so ostali celjski barvarji, klobučarji, ključavničarji, veleurarji, puškarji in ostrogarji ter necehovski izdelovalci orgel, pa tudi mariborski kirurgi, ki jim v ohranjenem arhivskem gradivu ni najti primerne primerjave. Kljub dejstvu, da v nekaterih primerih torej ni bilo moč izvesti osnovne operacije raziskave – primerjave med identičnimi obrtmi v vseh treh mestih, je bila umestitev teh obrti v raziskavo smiselna že zaradi možnosti sklepanja o načinu delovanja in moči njihovih cehov v mestih, kjer se njihovo gradivo ni ohranilo, iz drugih virov pa vemo, da so obstajali.

Plod zahtevnega, zamudnega, mukotrpnega dela

Velika kvaliteta knjige je, da gradi zgodbo predvsem na do sedaj skoraj nerazkritem in tudi raziskovalcem slabo poznanem arhivskem gradivu. Delo na tovrstnem gradivu pa je precej zahtevno, zamudno, tudi mukotrpno. Vire za preučevanje obrti in cehovske organizacije lahko razdelimo v naslednje osnovne skupine:
a) normativni akti, ki so regulirali obrt na državnem, (med)deželnem ali lokalnem nivoju (obrtni redi, obrtna pravila posameznih cehov)
b) dokumentacija cehov oziroma obrtnikov (vajeniške, pomočniške, mojstrske in blagajniške knjige, knjige zapisnikov, potne knjižice, korespondenca ceha z oblastvi in drugimi cehi)
c) dokumentacija upravnih in sodnih organov, ki obravnava obrtnike in cehe (magistratni zapisniki, sodni zapisniki, kupoprodajne pogodbe, načrti delavnic in naprav).

V knjigi je  poudarek zlasti na virih iz prve in druge skupine, saj temelji na podatkih iz 47 cehovskih redov in 52 cehovskih knjig, ki jih hranijo Zgodovinski arhiv Celje, Pokrajinski arhiv Maribor in Zgodovinski arhiv na Ptuju. Ta pristop nam omogoča, da védenje o tem, kako naj bi (v idealnem primeru) bilo (glede na cehovske rede in zakone), kombiniramo z dejanskim stanjem, o katerem pričajo zapisniki v cehovskih knjigah. Kvalitativno obdelavo virov pa bogatiju tudi kvantitativni prikazi delovanja cehov omenjenih mest.

Zakaj so se mariborski mesarji uprli oblasti in zato izgubili obrtne pravice? Kdo je s figo v žepu podpisoval sporazum s celjskimi peki? Kaj je v cehih grozilo netreniranim pivcem? Kako so si tkalci predstavljali izbiro primerne partije za poroko? Kje so v večernem mraku skrivaj selili cehovsko skrinjo in odstavljali cehovskega komisarja?

O vsem tem govori knjiga, ki v 25 poglavjih predstavlja 23 rokodelskih poklicev, združenih v 15 cehov. Skrivni svet cehov štajerskih mest je končno (brez sicer zagroženih kazni) na ogled vsakomur.

 

 

Cehovski vrč ptujskih zidarskih pomočnikov (1723).
Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož; foto: Boris Farič.
Ostalo, foto: Sherpa

 

O avtorju

Dr. Aleksander Žižek (1968) se je kot diplomirani zgodovinar po končanem študiju na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1993 zaposlil na delovnem mestu arhivista v Zgodovinskem arhivu Celje. Tu kot arhivski svetovalec skrbi za urejanje in popisovanje gradiva krajevnih in deželskih sodišč ter urbarialno, listinsko in cehovsko gradivo. Prav na osnovi cehovskega gradiva Zgodovinskega arhiva Celje je v okviru svojega magistrskega študija v letih 1995–1999 opravil obsežno raziskavo o obrtni zgodovini Celja. Njegova dopolnjena magistrska naloga je pod naslovom Rokodelci mojega mesta leta 2000 izšla v zbirki Študije Zgodovinskega arhiva Celje. Pri svojem delu se srečuje s številnimi dragocenimi pričevanji o preteklosti mesta Celje in širšega celjskega območja, ki jih je v obliki kritičnih izdaj virov že večkrat predstavil tudi širši javnosti. Leta 2004 je pripravil izdajo celjskih mestnih privilegijev, ki jih je leta 1717 Celjanom podelil in potrdil cesar Karel VI., leta 2010 pa je v soavtorstvu z dr. Matjažem Bizjakom z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU izšla kritična izdaja računske knjige celjskih mestnih sodnikov iz obdobja 1457-1513, ki jo hranijo v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, in zaradi redkosti tovrstnih virov v slovenskem prostoru predstavlja pravi dragulj za vse raziskovalce mestne preteklosti. S svojimi prispevki sodeluje tudi v različnih periodičnih in monografskih publikacijah. Njegova bibliografija obsega 120 naslovov (monografij, znanstvenih razprav, člankov in poročil). Njegovo zanimanje sega od problemov predmoderne družbe (cehi, nastajanje modernega državnega upravnega aparata) do tem iz sodobne zgodovine (vpliv totalitarizmov na posameznika in njegov mikrokozmos).

 

Kliping:
PlanetSiol.net in TV Celje
Večer

Arhiv

Vodnik po fondih
in zbirkah

Iskalnik po gradivu

Kontakt

  • Teharska cesta 1, 3000 Celje
  • Telefon: +386 3 42 87 640
  • Fax: +386 3 42 87 660
  • E-pošta: info@zac.si
  • Poslovni čas:
  • ponedeljek - petek: od 8. do 14. ure
  • dan pred praznikom: od 8. do 13. ure


Iskalnik po straneh

Prijava na e-novice