Odločno v času: 120 let od rojstva Franja Malgaja
Ipavčevi kulturni dnevi 2014 v Šentjurju so bili letos posvečeni obeleževanju 120. obletnice rojstva Franja Malgaja in 100-letnice začetka prve svetovne vojne. Osrednja slovesnost z naslovom “Malgaj trka” je potekala 9. novembra 2014 v obnovljenem Ipavčevem kulturnem centru. Pripravili sta jo Knjižnica Šentjur ter Osnovna šola Franja Malgaja Šentjur, kot osrednji govornik na proslavi pa je bil arhivski svetovalec v Zgodovinskem arhivu Celje dr. Bojan Himmelreich.Objavljamo izsek iz njegovega govora:
“Mineva 100 let odkar je v Evropi po več desetletjih miru znova odmevalo vriskanje in petje nabornikov in jok žensk. A poleti 1914 nihče ni pričakoval tako dolge in krvave vojne, ki se je zavlekla na dolga štiri leta in zahtevala po zadnjih ocenah okoli 36.000 žrtev med slovenskimi vojaki. Veliko od teh je padlo že prvo leto v krvavih bojih na vzhodni fronti, nato pa se je odprla soška fronta, ki še vedno živi v naši zavesti kot tista, kjer so slovenski vojaki branili svoj dom. Večina mož z našega področja, v začetku so vpoklicali vse polnoletne moške med 21. in 42. letom, se je bojevala v 87. pehotnem polku …
Oktobra leta 1918 je Avstro-Ogrska razpadla po nacionalnih šivih v več novih, bolj ali manj narodno enovitih držav. Nemška Avstrija, kot se je Avstrija tedaj imenovala, je bila na stališču, da je Koroška nedeljiva in da mora, čeprav poseljena tudi s Slovenci, ostati njen del. Temu nasprotno je bilo stališče Koroških Slovencev kot tudi ljubljanske Narodne vlade. Na Štajerskem je general Rudolf Maister do tega časa že organiziral slovenske vojaške enote, na Koroškem pa so pričakovali pomoč iz Ljubljane.
A tam so čakali, tarnali o pomanjkanju vojakov in živil, in se lahkoverno, zaslepljeni z deklaracijo predsednika ZDA Wilsona o samoodločbi narodov, zanašali na pravično odločitev zmagovalcev v véliki vojni. A Korošci le niso povsem držali križem rok. V začetku novembra 1918 so tudi v Mežiški dolini nastale številne narodne straže, predsednik Narodnega sveta za Mežiško dolino Andrej Oset pa se je ob grožnjah Nemcev o zasedbi doline spomnil svojega prijatelja Franja Malgaja, ki mu je nekdaj obljubil, da bo prišel na Koroško, ko ga bodo Slovenci potrebovali. Tedaj se je večina vojakov, utrujenih od vojne, šele vrnila domov, prostovoljcem so se priključili večinoma častniki in podčastniki. Malgaj se je s skupino štiridesetih mož odpravil proti Dravogradu in ga zasedel, nato pa z veliko odločnostjo lotil zavzemanja nemških oblastnih položajev v dolini. Koroško nemško vojaško poveljstvo v tem času še ni razpolagalo z močnejšimi vojaškimi enotami in ob odločnejšem stališču ljubljanske vlade bi se vojna sreča lahko obrnila tudi drugače. A vlada je delovala po svoje. Samoiniciativna, borbeno razpoložena častnika, Malgaja in Maistra, je onemogočila. Maja 1919 je Malgaj zopet sodeloval v bojih na Koroškem in tam padel. Še istega meseca (17. maja) je celjski časopis Nova doba prinesel zapis, da so za postavitev spomenika Franju Malgaju gostje na poroki Frana Urleba in Ančke, rojene Mastnak, v Lokarjih pri Sv. Juriju zbrali 265 kron. Že tedaj je bilo očitno, da je Malgaj deloval odločno v času, ko je bila neodločnost za Slovence pogubna.”
Kliping:
Novice.si
sentjur.net