Emerik Zelinka, Cockta, Planica

plakat_zelinka_planica180x250 2 siva 4Dva simbola slovenske identitete Planico in Cockto povezujemo z manj poznano zgodbo o Emeriku Zelinki, „očetu Cockte“. Osvežilna pijača je bila prvič uspešno predstavljena ob mednarodni prireditvi v smučarskih skokih v Planici marca 1953.

Emerik Zelinka je gor rasel v družini v Ljubjani, kjer je oče blizu današnje Hale Tivoli vodil žganjarno. Emerik je moral zaradi zgodnje očetove smrti  (1927) kmalu prevzeti večino nalog v podjetju, katerega ohranjena dopisna glava odkriva pestro dejavnost: “Emerik Zelinka, tvornica likerjev, ruma, cocgnaca sadnih sokov, vermouth vina in medicinalnega vina”. Poleg vodenja postopkov proizvodnje, je bil Emerik zelo uspešen tudi kot trgovec, njegovo inovativnost v kreiranju prepoznavnosti pa odraža tudi zelo zgodaj razvit logotip, ki je presegal zgolj umetelno obliko glav dopisov in temeljil na inicialkah imena in priimka ter je s poenostavljanjem simbola in linij bil za tisti čas na nek način celo vizionarski. Kot mlad tehnolog je nekaj časa delal tudi v laboratoriju tovarne likerjev Marijan Badel v Zagrebu. Prav preko zagrebških zvez si je Emerik kasneje tudi ogledal nekaj obratov proizvodnje Coca Cole po Evropi. V času pred drugo vojno je Emerik pogosto potoval na Dunaj k sorodnikom, kjer se je izpopolnjeval strokovno, privzgojil pa si je tudi meščanski slog življenja. Do vojne je Emerik pomagal voditi mami podjetje v Ljubljani, kot se ga spominja, se je “do danes ohranil obrat le s pomočjo mojega sina, ki je opravljal vse nakupe, bil obratovodja ter potnik tvrdke, lastni izdelovalec s svojimi receprti, dvignil nivo kvalitete…”

Zelinka083Po drugi vojni je bilo družinsko podjeteje nacionalizirano. Kot uveljavljen tehnolog, poznavalec predelave sadja in zelišč je Emerik Zelinka sodeloval tudi pri ustavljanju prve tovarne sadnih sokov v Sloveniji »Fructal, sadnolikerski kombinat Ajdovščina«. Leta 1948 se je zaposlil v Slovenija vinu. Kot je zapisal, je bila njegova prva naloga: “Reorganizacija zunanje trgovinske oblike podjetja: ureditev forme celotne embalaže za USA, Anglijo, evropske države, izdelava novih oblik kulturnega trgovanja, tiskanje publikacij, zbiranje kulturnih vrednot iz zgodovine enologije ter publiciranje le teh v inozemskem časopisju in revijah.” Tudi iz tega zapisa gre slutiti, da je Emerik združeval svoje izkušnje in znanje s pripravo pijač skupaj s talentom promocije. Direktor Slovenija vina Ivan Deu mu je leta 1952 zaupal izdelavo prve gazirane brezalkoholne pijače, ki bi bila podobna Coca coli. Emerik je tako iz temeljnih sestavin šipka, limone in naravnih zelišč izdelal recepturo za Cockto. Kompleksen proces  ustvarjanja pijač je poetično opisal: “Tako kot si skladatelj zamisli resnično dogajanje za svojo kompozicjo, tako je tudi za delo sestavljanja reepture potrebno najti moto kompozicije. Moto je okus, aroma. Ta dva terjata vedno sestav – kompozicijo surovin.”

64976680_rojstvo-cockte-uniforme_sergej-pavlin-9Cockta je bila pripravljena za prodajo februarja 1953. To sicer ni bil običajen čas, ki si ga izberejo proizvajalci za promocijo nove pijače, toda v Sloveniji je kot posebnost s koncem zime gotovo izstopala že dodobra mednarodno uveljavljena prireditev v smučarskih skokih v Planici. Kot se je spominjal Emerik, je kot smučar dobro vedel, da bo v primeru sončnega vremena v Planici promocija Cockte uspešna. Podjetje Slovenija vino je v promocijo vložili veliko sredstev in napora. Milan Hodalič, poročevalec športnega časopisa Polet, je ob opisovanju podob prireditve izpostavil Planico v znamenju “kokta-kokta”: “Ko si stopil na železniško postajo v Planici, se ti je zasmejal v obraz plakat, na katerem je naslikana majčkena (v pikasojevem stilu), luštna deklica, ki pije kokta-kokta, v hotelu ista pesem; kokta-kokta, ista deklica, ki pije kokta-kokta. Na skakalnici je ogromno platno, s katerega se smeje ista deklica. Na stolpu prodajajo kokta-kokta. Sodniki na tribuni pijejo kokta-kokta; skratka, kokta-kokta – povsod. Pa naj kdo reče, da pri nas ni ljudi, ki ne bi vedeli, kako se uspe z dobro reklamo. Resnici na ljubo pa ima kokta-kokta dve dobri lastnosti, je tekoč artikel, ki pogasi žejo in denarnici ne zada preobčutne rane (to pa, kar se mene samega tiče, izjavljam pred pričami, da nimam nobene provizije).” Emerik se je dogodkov spominjal: “V Planici je bilo toplo, vse smo prodali s pomočjo uniformranih lepih deklet. Pritožil se mi je edino predsednik Smučarske zveze, ki je dejal: naredil si več reklame za Cockto, kot jaz za skoke.”

20150313_075248Obiskovaci Planice 1953 so bili priča prvi obsežni akciji celostne promocije nekega izdelka v tedaj še plansko gospodarsko naravnani državi. Akcija je postala prepoznavna predvsem po celostni grafični podobi arhitekta Sergeja Pavlina, ki je oblikoval logotip, stekleničko, zložljivo kartonasto embalažo, kombinezone za hostese, poslikavo kamionov – potujočih bifejev. Oblikovanje zelo prepoznavnega plakata zagorele deklice, ki na slamico srka cockto, je Pavlin zaupal kolegu Urošu Vagaji. Vložek v promocijo se je podjetju zagotovo dolgoročno večkrat povrnil, podobno Pavlinov prispevek, saj je za celostno grafično podobo cockte prejel nagrado »Brezčasen slovenski dizajn 2005«.

Razstavo “Emerik Zelinka, Cockta, Planica” v Zgodovinskem arhivu Celje tako ob priložnosti letošnjih planiških prireditev združujemo v zgodbo več razstav. Osnova postavitve je omenjena zgodba o Emeriku Zelinki, ki je kot razstava avtorjev: Katje Zelinka Škerlavaj, Janeza Zelinke in Petra Škerlavaja, bila prvič predstavljena v Slovenskem etnografskem muzeju leta 2013. Razstavo s predmeti iz družinske zbirke (predstavljen je tudi mobilni laboratorij) popestrijo predmeti, ki jih je posodilo podjetje Droga Kolinska (Atlantic grupa d.d.), veliko ključnih predmetov iz zgodbe promocije Cockte pa je prispeval tudi Miro Slana iz Fabianove muzejske trgovine v Lokvi na Krasu. Z nekaj razstavljenimi kosi pa razstavo popestrita tudi Slovenski etnografski muzej in seveda Zgodovinski arhiv Celje, (prepoved prodaje Cockte).

Zgodbo s postavitvijo v čitalnici lepo zaokroža del razstave “Pod Poncami” avtorjev Jožice Šparovec in Iva Vraničarja, ki sta iz fotografskih zbirk Muzeja novejše zgodovine Slovenije izbrala več fotografij s planiških prireditev med letoma 1934 in 1991. Izbrane fotografije ponujajo med drugim poglede na skakalnice, prizore s tekem, nastajanja TV prenosov, podobe funkcionarjev iz sveta smučarskih skokov in politike ter seveda konstruktorjev, skakalcev in publike pod Poncami. Za podobo naslovnega plakata Planice smo izbrali enega od najbolj elegantnih planiških letalcev Marjana Pečarja, posnel ga je Svetozar Busić (hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije). Pečar v povsem enakem elementu je bil upodobljen s fotografijo Dušana Škerlepa tudi na plakatu za Planico 1963. Eden od sodnikov mu je prisodil za slog tedaj zelo redko dodeljeno dvajsetico. Aleš Guček se spominja, da je tedaj slog ocenjeval tudi njegov oče Svetozar: “Žal mu je bilo, da mu je tedaj prisodil le 19,5 točke, enostavno si iz škatle ni upal potegniti 20, ki je bila tedaj povsod kot privarjena.”

Odprtje razstave v Zgodovinskem arhivu Celje je bilo 17. marca 2015.

 

Vodnik po fondih
in zbirkah

Iskalnik po gradivu

Kontakt

  • Teharska cesta 1, 3000 Celje
  • Telefon: +386 3 42 87 640
  • Fax: +386 3 42 87 660
  • E-pošta: info@zac.si
  • Poslovni čas:
  • ponedeljek - petek: od 8. do 14. ure
  • dan pred praznikom: od 8. do 13. ure


Iskalnik po straneh

Prijava na e-novice