Umetnost marginalije: risbe jugoslovanskih politikov

29. 5. 2014

V čitalnici Zgodovinskega arhiva Celje smo v sredo, 4. 6. 2014 odprli razstavo originalnih in raznolikih risb politikov iz časa bivše Jugoslavije. Gostovanje razstave, ki je nastala v produkciji Istorijskega arhiva Pančevo, je plod odličnega sodelovanja med obema arhivoma, ki zelo tesno poteka že od leta 2008 in je doslej vodilo v realizacijo več uspešnih skupnih projektov.

Vitomir Sudarski, ki je gradivo za razstavo zbral, je bil rojen v Pančevu leta 1932. Po izobrazbi je pravnik, a je največji del kariere delal v novinarstvu. Na prostoru bivše Jugoslavije je objavil več humorističnih zapisov, v zadnjem obdobju pa predvsem beleži in objavlja humor prebivalcev s področja Banata v Vojvodini. Sudarski je bil štiri leta generalni sekretar vseh služb Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (CK ZKJ), pet let pa je vodil časopisno hišo »Komunist«, ki je pokrivala z izdajami celotno ozemlje bivše države. Od leta 1975 pa vse do devetdesetih let 20. stoletja je Sudarski presedel ure in ure na raznih zasedanjih, sestankih, forumih … Mandat in pol je bil tudi predsednik Skupščine občine Pančevo, osem let je bil član Predsedstva kulturno-prosvetne skupnosti Vojvodine, kot član jugoslovanske komisije je sodeloval na treh kongresih organizacije UNESCO …

Vse to je Vitomira Sudarskega postavljalo v položaj, da je bil po eni strani priča dogajanja, po drugi pa je postal tudi zbiralec te posebne vrste ustvarjalnosti politikov, ki je predstavljena na razstavi.

Vitomir Sudarski o razstavi:
»Naslov razstave je ‘Umetnost marginalije’, četudi se je prvotno imenovala ‘Kultura dolgočasja’. Režiser Miroslav Belović mi je namreč svetoval, da zamenjam naslov, ker je umetnost, ki je predstavljena na razstavi, nastajala ob robu različnih materialov z zasedanj partijskih in državnih organov Socialistične federativne republike Jugoslavije. Ilustracije sem pridobival na dva načina. Na zasedanjih sem preživel ogromno časa s politiki in ko sem videl, da nekdo riše po papirju, sem ga poprosil, da mi izdelek podpiše in pokloni. Na drugi način pa sem risbice pridobil, ko sem izvedel, da je nekdo to počel na sestankih, kjer nisem bil prisoten.

Večina politikov je risala figure bolj enostavnih, splošnih potez, najpogosteje skicirala, nekateri pa so celo poskušali portretirati ljudi okrog sebe. Marko Lolić, glavni urednik »Borbe« in izvršni sekretar CK ZKJ je bil eden najboljših portretistov, kar sem jih spoznal. Ker so se sestanki najpogosteje vršili v zaprtih in slabo prezračenih prostorih, so nekateri z risanjem bežali v krajino, najpogosteje v kičaste zimske prizore. Spet drugi so se izgubljali v geometrijskih likih, kot npr. Vasil Tupurkovski. Tudi takšni so bili, ki so nezavedno čečkali po papirju, a so iz tega na koncu izpadle zanimive oblike. Večini ilustracija ni šla od rok, spet drugi so risali s talentom. Izpostavil bi Iva Vučkovića (član Predsedstva kulturno-prosvetne skupnosti Srbije), Žiko Berisavljevića (veleposlanik in minister za kulturo Republike Srbije), slovenskega predsednika Milana Kučana.

Zakaj politiki rišejo medtem ko razpravljajo o velikih in manj pomembnih vprašanjih?
Dva razloga sta po mojem najpomembnejša. Prvi je nervoza, drugi dolgočasje.«

Razstavo smo odprli ob Dnevih odprtih vrat slovenskih arhivov in Mednarodnem arhivskem dnevu, odprl jo je minister za kulturo RS dr. Uroš Grilc. (Fotogalerija na fb)