Vsebina prispevka

Savinjske kopele

4. 6. 2015

Od 5. junija pa vse do konca septembra 2015 bo sprehajališče ob Savinji v znaku nekoč zelo razširjene in zdravilne kopališke dejavnosti, ki je mestni vrvež v poletnih mesecih iz ulic in trgov vodila na mestno rečno obrežje. Razstava “Savinjske kopele”, ki je nastala v sodelovanju Zavoda Celeia Celje, Zgodovinskega arhiva Celje in Muzeja novejše zgodovine Celje odstira vpogled v »Celjska mesta kopališča na Savinji  ob koncu 19. in začetku 20. stoletja.« Razstavo umeščeno ob priljubljeni Mestni plaži tvori izbor fotografij, razglednic in drugih dokumentov iz fondov in zbirk Zgodovinskega arhiva Celje in Muzeja novejše zgodovine Celje. Oblikovno je Tina Pregelj Skrt (Mint colibri) izbor še dodatno začinila z izbranimi grafičnimi elementi. Muzej novejše zgodovine Celje bo v času razstave na Mestni plaži v mesecih juniju (13. 6. od 10.00 do 13.00), juliju (25. 7. od 10.00 do 13.00 ) in avgustu (22. 8. 2015 od 10.00 do 13.00) postavil razstavo z naslovom »Na plaži pred desetletji« – Muzej v kovčku, na kateri bodo predstavljeni kopalni kostumi in druga kopalno sprehajalna poletna oprema ter podobe Savinje in kopališč ob njej. Poseben moment bodo na plažo vnesle tudi podobe kopalcev (mama z otrokom ter zaljubljeni par), ki bodo obiskovalcem omogočale, da bodo za hip tudi sami postali del ene zanimivejših slovenskih kopaliških zgodb.

Celje se je od druge polovice 19. stoletja začelo načrtno razvijati v turistično mesto. Ob slavni zgodovini so bile ena od glavnih znamenitosti Celja tako imenovane »Savinjske kopele«. Mesto ob kristalno čisti Savinji je v poletnih mesecih ob in v vodo zvabljalo domačine in tujce, ki so v reki iskali osvežitve. Po mnenju strokovnjakov pa je imela reka s toplimi izviri v toku celo zdravilno moč: »Po spričevanju skušenih zdravnikov imajo Savinjske kopele enak vpiv na človeško zdravje, kakor kopele v bližnjih Dobrnskih in Laških toplicah. Navadno se tedaj z uspehom rabijo proti protinu, občnim slabočam in posebno dobro uplivajo na kožo in živce ter splošno okrepčanje pospešujeju,« je zapisal Andrej Fekonja leta 1899. Vzdolž reke je že od sedemdesetih let 19. stoletja dalje nastalo več kopališč. Zavoljo tedanje prevladujoče morale, so bila kopališča ločena na ženska in moška, spogledovanja preko lesenih ograj pa so veljala za pregreho. Skladno z narodno napeto situacijo, ki je v Celju ločila vse živo in mrtvo na dvoje, so se tudi kopališča ločila na nemška in slovenska. V času med obema vojnama začne Celje vse bolj izgubljati poprej prepoznavno ime »Biser na Savinji«. S povečevanjem industrializacije ob zgornjem porečju je Savinja v Celje pritekala vedno bolj rjava in penasta, kar je vodilo v sredini 20. stoletja k zatonu mestne kopališke kulture v mestu, posledično pa tudi odmaknilo ljudi in mestno jedro od reke.

Zgodovinski arhiv Celje in Muzej novejše zgodovine Celje v sodelovanju z Zavodom Celeia Celje ob Savinjsko nabrežje postavljamo razstavo, ki je spomin na zlate in skoraj pozabljene čase, ko je poleti veljala Savinja za center mestnega dogajanja.

Ob razstavi objavljamo tudi dva spisa iz fonda SI_ZAC/0024 Mestna občina Celje:

SI_ZAC_0024_002_004_00148 (Sprejem kopališkega reda 1925)
SI_ZAC_0024_002_012_00053 (Zmikavti na kopališču, 1933)