Vsebina prispevka

Teharska sodna knjiga (1715–1849)

13. 1. 2016

Teharska sodna knjiga, ki jo hranimo v okviru SI_ZAC/0006 Zbirka rokopisov vsebuje podatke o volitvah teharskih sodnikov, prisedni­kov in starešin, uporabljali so jo tudi za pisanje zapisnikov sodnih obravnav pred teharskim sodiščem (na podlagi teh zapisnikov so strankam izdajali sodne listine). Prvi vpis je nastal 13. maja 1715, zadnji pa 10. ja­nuarja 1849. Teharsko koseško sodišče je imelo podobne stvarne pristojnosti, kot so jih imela patrimonialna sodišča. Apelacijska stopnja na odločitve koseškega sodišča je bil celjski vicedom.

O Teharjah oziroma teharskih kosezih pisni viri do 14. stoletja molčijo. Zato lahko o času, izvoru in sami naselitvi samo ugibamo oziroma sklepamo po analogiji z razmerami in razmerji na Koroškem, kjer obstajajo za zgodnji srednji vek pisni viri o družbenem položaju kosezov. Teharje oziroma teharski duhovnik Heinrreich se prvič omenjajo v pisnem dokumentu iz leta 1362. Teharska koseška skupnost je bila tesno povezana z vsakokratnim imetnikom gospostva Gornje Celje, saj so morali kosezi kot tlačno obveznost z lastnim orožjem opravljati stražarjenje na gradu in skrbeti za njegovo obrambo. Tlake med kosezi so bili oproščeni sodnik in štirje prisedniki sodišča. Prvo ohranjeno potrditev svoboščin teharskim kosezom je maja 1537 izdal deželni knez Ferdinand Habsburški v obliki pisma. V uvodu je navedel, da so ga zvesti teharski kosezi zaprosili za obnovitev starih svoboščin, ker jim je dotedanji zapis svoboščin, ki so ga bili kosezom izdali celjski grofje, zgorel v požaru. Na omenjeni privilegij se sklicujejo vse nadaljnje potrditve svoboščin teharskim kosezom. Svoboščine in dolžnost za koseško skupnost, ki je štela 100 domcev (hofmarken) ali ognjišč, tako zasedenih kot nezasedenih, so bile: proste volitve sodina (t. i. schoffen), ki ga je potrdil (mu izročil sodno palico) vicedom v Celju, volitve štirih prisednikov (t. i. assessores), nižje kazensko sodišče (stvarno pristojno za civilnopravne zadeve, z izjemo zakonskih, in za lažja kazniva dejanja, npr. tatvine in lažje telesne poškodbe), pristojnost sodina pri pripravi in pečatenju kupnih in prodajnih pogodb, kosezi pa so morali v zameno za to v primeru ogroženosti gradu Gornje Celje sodelovati pri obrambi. Teharčanom so svoboščine pozneje potrdili in obnovili deželni knezi Karel II. (1567), Ferdinand II. (1597), Ferdinand III. (1637), Leopold I. (1661), Jožef I. (1707), Marija Terezija (1742) in Franc II. (1794).

Volitve sodina so bile ustaljen običaj. Na dan volitev (okoli jurjevega – 23. aprila) se je sodinu in prisednikom (tudi županom petih koseških žup) iztekel enoletni mandat, zato so sodin in prisedniki odstopili. Nato so za korektno izvedbo volitev izbrali sodnega upravitelja in prisednike. Na volitvah za sodina je zmagal kandidat, ki je dobil večinsko podporo. Po izvolitvi je sodina moral potrditi celjski vicedom. Pogoj za potrditev je bila poleg plačila dukata za sodno palico (ki je bila poleg meča znamenje sodinove oblasti) tudi njegova usposobljenost. Sodin je imel pristojnosti na sodnem, upravnem in reprezentančnem področju. Sodin in prisedniki so svoje delo opravljali častno.

Kolektivna oznaka kosez je starejša od nemške variante edlinger. Iz nemške oblike je mogoče sklepati na nemško dojemanje kosezov oziroma njihove vloge in družbenega položaja. Dokaz, da teharski kosezi niso bili plemiči niti kot skupnost niti kot posamezniki, je dejstvo, da niso bili vpisani v deželno desko. Kljub vsem dilemam v zvezi s kosezi (izvor, izvor imena) je evidentno, da gre za skupino, ki je imela poseben, privilegiran položaj, kar je poleg zgodovinskega spomina predstavljalo ključen element identitete teharskih kosezov. Njihov privilegiran položaj je bil najverjetneje povezan z vojaško »službo«. Na to možnost nakazuje obveznost stražarjenja in pomoč pri branjenju gradu Gornje Celje.

Gradivo objavljamo ob priložnosti razstave Železarskega muzeja Štore in avtorja Mateja Ocvirka v mariborskem kinu Partizan v organizaciji Pokrajinskega muzeja Maribor od 14. januarja do 13. marca. Teharska sodna knjiga tam ne bo razstavljena, zato jo objavljamo kot dopolnilo in predvsem vabilo k ogledu razstave. Na razstavi bodo ob številnem privatnem in bogatem gradivu, ki ga je zbral avtor, na ogled še nekateri drugi primerki gradiva iz Zgodovinskega arhiva Celje, in sicer iz fonda SI_ZAC/0062 knjigi zapisnikov občinskega odbora Teharje, iz fonda SI_ZAC/0887 šolska kronika osnovne šole Teharje, iz zbirke SI_ZAC/007 urbar koseške skupnosti Teharje in iz fonda SI_ZAC/0968 članska knjiga Narodne čitalnice v Celju.

Objava reprodukcije delov arhivskega gradiva SI_ZAC/0006 Zbirka rokopisov:

SI_ZAC/0006_00007, Teharska sodna knjiga (1715–1849)

Original, papir, knjiga vezana v usnje, 294 popisanih in delno paginira­nih strani formata 20 cm × 31 cm, nemški jezik.