Gremo na bazen!
Na celjskem letnem kopališču je v poletnih mesecih 2018 na ogled razstava »Gremo na bazen!«: podobe iz zgodovine Letnega kopališča Celje. Razstava, ki je nastala v sodelovanju z občinskim podjetjem ZPO Celje, je posvečena šestdeseti obletnici delovanja in letošnjemu zaključku obnovitvenih del na bazenu. Predstavitveni panoji, za katere sta material pripravila Alja Stanonik (ZPO) in Borut Batagelj (Zgodovinski arhiv Celje), obsegajo 10 podob, ki so na ogled na zunanji ograji ob sprehajališču ob Savinji, del manjše pregledne razstave, ki pokriva nekaj podob nekoč in danes, pa je na ogled v notranjosti kopališkega kompleksa.
Kopališka kultura ima v Celju dolgo tradicijo. Mesto se je od druge polovice 19. stoletja sklicevalo na zdravilne učinke reke Savinje in gradilo turistično prepoznavnost prav na kopališčih. Toda že od prve polovice 20. stoletja je zaradi vedno bolj onesnažene Savinje bila zelo aktualna potreba po iskanju drugih rešitev. 31. avgusta 1957 je bil končno odprt nov in dolgo pričakovani olimpijski plavalni bazen. Projekt Olepševalnega (turističnega) društva Celje v arhitekturni zasnovi Stanka Bloudka je ob občinski podpori gradilo celjsko podjetje Beton, v delovnih akcijah pa so sodelovali tudi številni prostovoljci, zato je kopališče upravičeno dobilo naziv »Ljudsko kopališce«. Bazen se je gradil približno pol leta, posebej zahteven pa je bil dovoz velike količine zasipnega materiala. Delovni kolektivi celjskih podjetij so navozili 6.488 kubičnih metrov materiala. V udarniških akcijah je sodelovalo kar 38 podjetij, mnoga med njimi so strokovna dela izvršila brezplačno. Pri zemeljskih delih je bilo opravljenih 15.409 ur prostovoljnega dela, v akcijah pa je sodelovalo kar 3.796 ljudi, največ pripadnikov vojske (1.881), sledili so jim vajenci celjske vajenske šole (1.540 ur). Ljudsko kopališče je po odprtju prevzel v upravljanje Plavalni klub Neptun Celje, sistem upravljanja kopališča s strani športnih klubov pa je trajal do leta 2000, ko ga prevzame občinsko podjetje ZPO Celje.
