930 besed v spomin 374 žrtvam Starega piskra

[Govor direktorja Zgodovinskega arhiva Celje, dr. Boruta Batagelja na komemoraciji ob dnevu spomina na mrtve v dvorišču Starega piskra v Celju, 29. 10. 2019]

Spoštovani, najprej hvala za povabilo, da vam spregovorim. Povabilo je čast, obenem pa tudi breme, ki ga je pod težo sporočilnosti kraja, kjer smo se zbrali, zelo težko uravnotežiti le z besedami. Ni besed, ki bi lahko zapopadle tragiko zgodbe tu 374 ponižanih, mučenih in ustreljenih. In ni besed, ki bi tolažile in dajale smisel njihovim bližnjim in potomstvu, češ, umrli so z namenom. Kdor išče samo te smisle, je že podlegel ideologiji, ki vedno temelji na tem, da išče in izpostavlja samo tisto, kar nek sistem gradi in utemeljuje. Izgube bližnjega ne more nič nadomestiti, sledi lahko le žalovanje, sprijaznjenje. Besede tolažbe so edina pot, ki nam pomaga, da se v novih okoliščinah lažje soočimo z izgubo in pokojne ohranimo v lepem spominu. Zato smo danes tu, da se spomnimo in poklonimo številnim, ki so pod težo vojn nedolžni izgubili življenje. Žrtve Starega piskra so simbol za vse, ki so izgubili življenje samo zato, ker jih je nek sistem razglasil za »bandite«.

Z umori je zločinski nacistični model prevlade hotel manifestirati moč, učinkovitost in dokazati, kako uverjen in odločen je izvesti poslanstvo svojega firerja. V Mariboru je 20 dni po začetku vojne Adolf Hitler izrekel besede: »Naredite mi to deželo nemško, tako nemško, kot je ostala Štajerska!«

Prav tu, na tem mestu ustreljeni (in mnogi drugi) na to niso pristali. V seriji šestih streljanj, od septembra 1941 do avgusta 1942 je bilo ubitih 325 moških in 49 žensk. V enem samem dnevu, 22. julija 1942 je pod streli padlo kar 100 žrtev. Stari pisker je bil prepojen s krvjo. Kot bi bil ta prostor skladišče tovarne, so krste nalagali eno na drugo na tovornjak, ki je odpeljal pomorjene v graški krematorij.

Toda Stari pisker ni bil le prizorišče smrti, obenem je bil tudi ostudno gledališče, kamor so obiskovalci hodili gledati to predstavo. Kako sprevržen je bil ta svet, ko so sodobniki verjeli, da je pravzaprav to pravično dejanje. Ne le verjeli, mnogi so ob tem tudi radi sodelovali. Miloš Mikeln se spominja, da so si od tu zgoraj z zvonika Marijine cerkve nemčurji ogledovali usmrtitve. »Vsako ustrelitev so objavili na velikih rdečih plakatih, imena ponemčena, niti umreti človek ni smel po svoje.«

Kot bi delali potem turnejo po Štajerski, so strelski vodi v naslednjih letih vojne obiskovali trge in vasi ter izvajali pomore talcev predvsem na mestih, kjer so slednje direktno navezovali kot povračilo za akcije partizanov. Namen je bil prestrašiti vse, ki so ali bi podprli partizane. Enak namen so imela tudi poslovilna pisma umorjenih in tudi sramotilni sprevodi ujetih partizank in partizanov, ki so se vili skozi mesto. Isti ljudje, ki so se še včeraj v miru srečevali na trgu, hodili v iste šolo ali delali v istem podjetju, so zdaj v vojni stali v tako različnih vlogah. Vojna seje smrt, povzroča krivice, zato ker človek prične bolj verjeti v to, da je v sočloveku lahko nekaj, kar upraviči vsako dejanje. Zasramovati ali celo umoriti nekoga, ker verjameš v to, da je prav, da ga zasramuješ, ja, da je celo prav, da ga ubiješ, je nekaj, kar nam je danes verjetno nam vsem tukaj zbranim nekaj nepojmljivega. A vendar do tega prihaja.

Zato je prav, da take komemoracije so in obstanejo tudi v prihodnje. Ne zato, da bi gojili ali utrjevali neko ideologijo, temveč zato, da krepimo človeško sočutje. Zato, da priznavamo zmote, ki so se zgodile v preteklosti – tako na kolektivni kot osebni ravni. Zato, da se konec koncev tudi pomirimo s smrtjo, ki je neizbežen del življenja. Stari pisker ne more in sme postati nek abstrakten pojem, nekaj kar se nas ne tiče. Stari pisker ni le prostor smrti, ki jo tako radi odrivamo stran, Stari pisker je prostor spomina in je prostor, ki nam lahko pomaga ustvarjati in utrjevati vrednote.

A koga danes s tem sporočilom nagovarjam in predvsem, kako predstaviti vse to mladim, so izzivi, ki ne morejo biti prepuščeni le nekaj po letnem urniku določenim dogodkom. Kako krute usode ljudi, katere je v svoj operativni model vzelo več sistemov, predstaviti in postaviti na mesto, ki bo brezpogojno obsodilo to, kar se je zgodilo. Kako prevesti boleče in trpke zgodbe preteklosti v sporočilo razumljivega jezika za prihodnje generacije?

Poznavanje zgodovine pri šolarjih, ja, celo univerzitetno izobraženih, je danes pomanjkljivo. Komaj vedo mnoge diplomiranke in diplomiranci, kaj je Stari pisker, še manj o tem, kaj ta danes preko leta samo muzeju prepuščen prostor lahko sporoča. O, da, slišali so mnogi za Stari pisker, a ga povezujejo najprej s stejki in burgerji. Spet bi lahko rekli, kako sprevržena lahko postane zgodovina, ko se zmeša s sedanjostjo in ko ima slednja glavni cilj izvajati modele v službi na prvi pogled koristnih učinkov, ne pa vrednot človeškega življenja. Vrednot, ki danes kličejo po pravičnem svetu, da, tudi k uporu.

Spoštovani,  ne le zmage nekoč, tudi in predvsem travme danes poustvarjajo našo kolektivno zavest. V šolah, še bolj pa v ožjem družinskem okolju se vztrajno in spretno ogibamo vsemu, kar bi nam bilo neprijetno. Debatam o tabujih, o vojni … in o smrti. S tem nastaja v družbi praznina, ki jo zlahka manipulativno zapolnjujejo bolj udobne vsebine. S tem ob pomanjkanju znanja mladi in celotna družba toliko bolj postajamo odprti za sovražni govor, lažne novice in privlačne teorije zarote.

V svetu, ki ga prežema fikcija, usmerjena in osebno prilagojena sporočila, v svetu, ko umetna inteligenca prevzema nadzor na podlagi algoritmov, ki vse manj temeljijo na človeških vrednotah, se moramo truditi zveneti bolj prepričljivo. Danes človek sam na sebi namreč lahko nosi in prenaša mnogo več sporočil kot le spoznanje, da je zgolj uporabnik v sistemu tuzemskih užitkov.

 

 

 

[Slika zgoraj: Plakata z obvestilom o streljanju talcev v Starem piskru, 7. in 22. julija 1942. Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/0075 Okupacijska občina Celje, aš. 20, sig. 470]

 

Arhiv

Vodnik po fondih
in zbirkah

Iskalnik po gradivu

Kontakt

  • Teharska cesta 1, 3000 Celje
  • Telefon: +386 3 42 87 640
  • Fax: +386 3 42 87 660
  • E-pošta: info@zac.si
  • Poslovni čas:
  • ponedeljek - petek: od 8. do 14. ure
  • dan pred praznikom: od 8. do 13. ure


Iskalnik po straneh

Prijava na e-novice