Zakulisje pogreba Ivana Kovačiča Efenke
V rubriki Iz hiše pisanih spominov objavljamo združen dokument: Načrt zavarovanja pogrebnih svečanosti ob pokopu Ivana Kovačiča Efenke. Gradivo hranimo v okviru Zbirke fotografij, in sicer pod signaturo SI_ZAC/0524/004/00044. V to zbirko je bilo gradivo v preteklosti uvrščeno verjetno zaradi izstopajoče skupine fotografij v zadnjem delu združenega dokumenta. Z vidika konteksta nastanka in razlage fotografij pa je pomembno, da se je ohranilo tudi spremljevalno spisovno gradivo, ki nastanek in uvrstitev fotografij v kontekstu natančneje razlaga.
Partizanski komandant in narodni heroj Ivan Kovačič Efenka je umrl v triinštiridesetem letu 14. novembra 1963, pogrebne slovesnosti pa so v Celju potekale 16. novembra 1963. Žalne svečanosti so potekale v in pred Okrajno skupščino Celje (Narodni dom), kjer je pred pogrebom pokojnik ležal in na prostoru pri grobnici narodnih herojev na Šlandrovem (Gledališkem) trgu, kamor so ga naposled položili. Pogrebni sprevod je šel s Trga Svobode (Trg Celjskih knezov) po Prešernovi ulici do Titovega (Krekovega) trga, tam zavil levo po cesti XIV. divizije do pošte in se usmeril po Cankarjevi in Vodnikovi ulici do Šlandrovega (Gledališkega) trga, kjer so Efenko položili v grobnico narodnih herojev.
Sam pogreb je potekal po ustaljenem protokolu pogrebov z državnimi in vojaškimi častmi, zahvaljujoč bogato ilustriranemu dokumentu – »planu zavarovanja«, ki so ga pripravili na Oddelku za notranje zadeve Okrajnega odbora Celje, pa lahko pokukamo tudi za kulise tega odmevnega, a logistično in varnostno precej zahtevnega dogodka.
»Pojačana služba« celjskih in okoliških »uslužbencev Ljudske milice« je trajala na dan pogreba od opoldne do šestih zvečer, Postaja Ljudske milice Celje pa je morala zagotoviti tudi »stalno zasedbo spomeniškega prostora in bližnje okolice po enem do dveh uslužbencih« vse do 8. ure zjutraj naslednji dan. Za zavarovanje parkirnih prostorov, preusmerjanje prometa, zaporo cest ter zavarovanje prostora pred okrajno skupščino (Narodnim domom), zavarovanje žalne povorke in spomeniškega prostora so predvideli 84 uslužbencev Ljudske milice, 100 rudarjev iz rudnika Velenje, ki naj bi »pomagali vzdrževati red in poudariti svečanost samega pogreba« ter 9 civilnih uslužbencev Tajništva za notranje zadeve. Uniformirani miličniki so nosili kangarm uniforme, dolge hlače, nizke črne čevlje, sive nogavice, sive srajce in kravate, šapke z belimi rokavicami, belimi prevlekami za šapke in belimi narokavniki, primerno pa so morali biti oblečeni tudi civilni uslužbenci Tajništva za notranje zadeve. Posebnemu režimu so bile podvržene tudi vse večje skupine z aktivno vlogo na pogrebu, kot so bili invalidski pevski zbor, praporščaki, skupina z venci, rudarska godba Velenje, železničarska godba Celje, dve skupini predstavnikov Jugoslovanske ljudske armade, nosilci odlikovanj, predstavniki oblasti in političnih organizacij.
Kot že izpostavljeno, del predstavljenega gradiva tvorijo tudi tlorisne skice glavnih dveh prizorišč in kar 15 fotografij, ki prikazujejo lokacije na najbolj izpostavljenih točkah pogrebnih svečanosti. Objava združenega dokumenta dopolnjuje projekt Memento mori: Smrt in odnos do nje v arhivskem gradivu.